BREZNO LYRICS

1. Kjer So Padli Veliki

[Instrumental]

2. XI. Bitka

Prepričani v zmago, s popolno močjo
koljemo z jeklom, dušimo s krvjo.
Ti praskajo, grizejo, brcajo še,
premagal doslej jih ni še nihče.

Smo vzeli jim zemljo, nebo in bogove,
a dali jim blišča in zlate okove.
Se upirajo vztrajno, jaz vem ne zakaj,
iz jezera blata smo ustvarili raj!

Hej, za zmago! Hej, za slavo!
Ponesimo naprej zastavo!
Hej, za zmago! Hej, za slavo!
Za svobodno očetnjavo!

S posmehom so polja nam poteptali,
izrinili vero, domove razklali.
Uprimo se bratje, vsi vemo zakaj,
gostije razvratne za nas niso raj!

3. V Nebo

Veter prinaša mi glasove,
zvok neznanih melodij.
Glas me prednikov pozove,
daj, prisluhni jim še ti!
Zemlja vse zgodbe pozna,
skriva usodo ...

Voda izpira vse spomine,
jih ohranja v večnosti
in je izvir ki ne usahne,
kakor vez s prijatelji.
Moč je ognja ljubezen;
v temi nas vodi ...

Zdaj z odprtimi očmi
vidim tisto, česar ni.
In sanjarim in živim,
da svojim sanjam sledim!

S prvim dihom nam je dano,
da smo del te tisočletne poti.
V podzavest je vsem poslana
želja, da vsak nekaj naredi
S tem gradimo srečo v sebi.
Čutiš moč nje tudi ti?

4. Na Veke

[Instrumental]

5. Dolina Pogubljenih

Popuščajo moči,
strah ustavlja jim korak,
rešilna misel vztrajno
prikrade se v glavo:

Da bi stopili v skrito,
sotesko svete zemlje.
Zapoved tja jim brani,
prekletstva se boje.

A strah pred preganjalci
zmaga strah pred vero,
v agoniji strašni
vest utiša glas.

Odgrnjena bršljana
je zavesa in
odstrt pogled v čaroben
svet cvetočih trat.

Orli izginjajo v višavah,
v mesečini up še tli,
poslednja pesem pa odmeva,
ujeta v večnosti!

A že se v jezi stresa
oskrunjen kraj na zemlji,
v vrtincu vetra je
ujeto cvetje s polj.

Dež drvi z oblakov,
blisk nebo razkolje,
grom gluši ušesa,
mraz pobeli breg.

Kam se skril boš človek
pred srdom svete jeze?
Veš, da ni rešitve,
a telo te sili v beg.

Kar meseno je,
spreminja se v kamen,
kri trdi se in
ustavljen je utrip.

Kaj dogaja z njimi se,
da gibi otrde
in njih korak
ni nikdar dokončan?

Še danes vidiš trumo
skal v dolini teme;
zdi se, da beže
pred srdom
večnosti.

6. Solze

Rosne kaplje v plesu s solzami
v ritmu, ki kliče ga rog.
Svinčenih obrazov možje trgajo
telo iz objema ljubljenih rok.

Truma teles nemo zapušča
pripete duše na raj gora.
Zakaj od roke velikih ljudi
ni vas obvarovana bila?

Mu osma jesen šele da nežnost trav,
sliši simfonijo gora,
odžeja se z žuborečo svežino,
opija z vetrom sončnih širjav.

Mladost kazi ugaslost v pogledu,
ko trka na vrata ljubljena
in otrok, držeč se za krilo, vidi,
kaj mami zbije vrč 'z rok na tla.

Krošnje in polja pojo ti z menoj,
da jaz ljubim te.
Le v slapa bučanju
še slišim tvoj smeh,
saj tišina ubija me.

Z lužami muk in udarci življenja
jaz ljubim te.
V molku premnogih grobov včasih
najdem te, hrup preglaša me.
Daj mi odgovor ...

In je zakričal, da ne more tako,
da je ljubil le njo,
da zvestoba gasila je žejo mesa.
V glavi sliši le otroški jok:
"Mama, o mama, kdo je ta mož?"

7. Žanjica

Tisoč v nebo je junakov klicalo,
preden poslednjič zaprli so oči,
v krvi in mukah roteče kričalo
Morani, naj pride da smrt jim stori.

Prosila dekleta so mladih vojščakov,
da prizaneseš nedolžnim možem,
oni pa v bitkah klicali z očakov
nad horde sovraga so tvoje ime.

Ko veter zapiha in gozd se stemni,
se s strmih bregov v doline spusti.
V megli in snegu sestopa z vrhov
krvava boginja v spremstvu volkov.

8. Zatišje

[Instrumental]

9. Krst

Kot plaz, ki zaleti se v gozd v dolini,
za Živo in bogove nad oblaki,
brez misli v boj drve pogani,
a padajo po tleh od križev klani.

Le nekaj mladih hrastov med Sloveni,
ki vero vpili so iz zemlje naše,
njih srdu se umikajo kristjani,
saj sekajo jih ti boginji vdani.

Slovenec že mori Slovenca, brata,
šest mes'cev moči tla krvava reka.
Slovenec že mori Slovenca, brata,
kako strašna je slepota človeka!

Številnost tujim tokrat ne pomaga,
ker grad slovenski svoje nemo varva,
a šibkost lakote nepremagljive
prevesi tehtnico v prid sovraga.

Vodja tropa tega jim ne skriva,
da zmagala jih sreča bo kriva,
ne brani jim predaje in življenja,
če kdo ga ljubi bolj kot volj svobode.

Hrabrost ne da nobenemu oditi,
Perun nakloni zvestim svoje strele
in črno noč pretresa grom globok,
da jim pobeg v gozdove je mogoč.

Orožje mrzlo je sopotnik temi,
a komaj popustijo vrat zapahe,
se vname boj, mesarsko klanje!
sovrag tam s celo četo jih objame!

Tako objel sovražnik je junake,
a skale bok ne ukloni se poplavi.
Drobi kamen, vode tok vrtinči,
nobeden ne umiri se, ne neha tolči.

Ko zora zdaj obsije mrtvih trope,
kot v času žetve zažare poljane.
Ni zlat'ga sija rosnih žitnih klasov,
obžarja rdeče, boja trudne snope.

10. Glasnik

Dan veličasten, nad gorami modrina,
visoko na nebu orel se pne.
Spokojno počiva pod njim vsa širjava,
mogočni gozdovi klanjajo se.

Ostro oko nad kraljestvom opreza,
nad jaso pa nekaj mir mu skali;
Jezdec v diru po poti se spušča,
ranjen iz boja proti domu hiti

V bitki obležali so bratje njegovi,
le on se je rešil da dom posvari,
v noči premagal je širne gozdove,
opešan v močeh tam ob stezi leži.

"Daj ponesi ta klic, do mojih ljudi
Reši naš rod" še ptici veli.

Žarki prodrejo skozi vejevje,
orel se vrne zopet nad kraj.
Deklica majhna tam zvončke nabira,
na mestu nesrečnem zdaj spet je raj.

11. Izdana Legija

Zasuta so usta in zvezane roke,
pod koreninami preperelo je srce,
Očetje, sinovi z ramo ob rami,
od bratov izdani, zdaj tiho leže.

Glej dviga se prah in žarijo oči,
ko vihar maščevanja privzdigne pesti!
Zbito zemljo predrejo roke,
ki lačno pravice jih vodi
srce!

Globoko v gozdovih, skrito očem,
mrtvih duhovi se iz sna prebude.
Iz Brezna v nebo dviga se pesem,
nemi je krik neštetih glasov.

12. Poslednji

[Instrumental]








BREZNO LYRICS